V več kot 500-letni zgodovini Idrije pripada šolstvu pomembno in častno mesto. Na Slovenskem je malo mest, ki bi se lahko ponašala s tako imenitnimi šolskimi tradicijami. Idrijsko šolstvo je najlepši primer požrtvovalne zavzetosti ljudstva za šolo. Rudarji so cenili izobrazbo in omogočili šolanje svojim otrokom; zavedali so se namreč, da je izobrazba najboljše orožje proti zaostalosti ter edina pot, ki vodi k napredku.
Prvi začetki idrijske šole segajo v čas okrog leta 1580. Tedaj je bila ustanovljena protestantska šola z učiteljem, ki so ga plačevali rudarji. Ti prvi skromni začetki poučevanja so se nadaljevali po prehodu protestantske šole v katoliško z enim učiteljem vse do ustanovitve glavne šole.
S terezijansko šolsko reformo so Idrijčani dobili ti. glavno šolo. Slovesno so jo odprli leta 1778. Idrijska glavna šola je delovala v zelo ugodnih materialnih razmerah; slovela je zaradi dobrih učnih uspehov, bila je ena najboljših šol v deželi Kranjski. Marsikateri učitelj si je želel poučevati na šoli in je bil počaščen, če je dobil službo na idrijski glavni šoli. Tudi plačani so bili zelo dobro.
Idrija je naraščala in s številom prebivalstva je naraščalo tudi število šoloobveznih otrok. Vsi šolski prostori, raztreseni po Idriji, kjer so imeli pouk, so postajali pretesni in premajhni. Treba je bilo misliti na novo šolsko poslopje.
Leta 1876 je bila v Idriji zgrajena najlepša in za tedanji čas najmodernejša šolska stavba na Kranjskem. Rudnik, ki je že imel krajevno nadzorstvo nad poukom, si je izgovoril imenovanje učiteljstva, ki ga je tudi plačeval.
Prva svetovna vojna in zasedba Primorske, ki je prišla pod italijansko upravo, je zavrla delovanje osnovne šole, zlasti še po letu 1923, ko je Gentilejeva šolska reforma iz šol pregnala slovenski jezik in slovenske učitelje. Za dobo dvajsetih let, do leta 1943, je v šoli zamrla slovenska beseda, ni pa zamrla med idrijskim prebivalstvom. Po kapitulaciji Italije so Idrijo zasedli Nemci in jo leta 1945 zapustili. Partizanske osnovne šole zaradi močne okupatorjeve postojanke v Idriji ni bilo mogoče odpreti.
Po drugi svetovni vojni se Idrijčani niso ustrašili nobenih naporov za obnovo šolstva. Kljub težavam je bil na osnovni šoli prvi šolski dan po osvoboditvi že 28. maja 1945.
V šolskem letu 1945/46 je imela osnovna šola 336 učencev.
Adaptacijska dela so potekala počasi, ker je bilo potrebno stavbo popolnoma preurediti znotraj in zunaj. Dela so bila končana šele v šolskem letu 1959/60.
S šolsko reformo leta 1958 je bila ustanovljena osemrazredna enotna šola in štirirazredna gimnazija. Število otrok se je na osnovni šoli močno povečalo, zato je bilo spet potrebno misliti na novo šolsko poslopje.
V šolski kroniki beremo:
»Priprave za gradnjo nove šole so se začele že leta 1966. Tedaj je obiskovalo šolo 1018 učencev v 30 oddelkih. V starem, stoletnem poslopju je bilo na razpolago le 18 učilnic. Da bi se izognili troizmenskemu pouku, smo na šoli pregradili vse večje učilnice in vse kletne prostore priredili za pouk. S tem pa prostorska stiska še ni bila rešena. Morali smo vzeti v najem še tri učilnice izven šole. Zato je učiteljski zbor predlagal, naj bi se začeli pripravljati na gradnjo nove osnovne šole.«
Po dolgoletnih pripravah je staro osnovno šolo zamenjala nova na »Lenštatu«, poleg nove telovadnice. Otvoritev nove šolske stavbe leta 1981 je bila velik dosežek in zaključek prve faze gradnje, druga faza pa je bila zaključena leta 1991.
S tem so bila dokončana dela na centralni stavbi, ki je bila zgrajena s samoprispevkom občanov.
Idrijčani so poleg osnovnošolske izobrazbe želeli dati svojim otrokom možnost višje izobrazbe. Odnehali niso vse do leta 1901, ko so odprli prvo slovensko realko, danes Gimnazija Jurija Vege Idrija.
Pripravila Katarina Uršič
