21. februar je mednarodni dan materinščine. Leta 1999 je namreč Generalna konferenca Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo oziroma UNESCO ta dan razglasila za svetovni dan maternega jezika. Praznujemo ga vse od leta 2000.
Svetovni dan materinščine opominja na potrebo po ohranjanju kulture in jezikovnih različnosti posameznih svetovnih kultur, opozarja pa tudi na vse zapostavljene jezike, ki jim v bližnji ali daljni prihodnosti grozi izumrtje.
V tednu 26. februarja–1. marca 2024, ko smo se vrnili z zimskih počitnic, smo na naši šoli razmišljali o slovenščini, našem maternem jeziku. Že drugo leto zapored smo z namenom spodbujanja zavesti o pomenu materinščine za posameznika in za narod pripravili teden z bogato vsebino.
V ponedeljek so učence pričakali v rdečo barvo odeti hodniki – plakati z logotipom tedna maternega jezika, ki ga je že lansko leto oblikovala učenka Nana Ivana Andder, so učence opomnili na bližajoče se dogodke. V jutranjem uvodu po šolskem radiu smo z učenci delili nekaj misli o pomembnosti materinščine ter jih povabili k aktivnemu sodelovanju.
Stalnica v tednu je bila slovenska glasba pred začetkom pouka. Poslušali smo zimzelene slovenske popevke, skladbe slovenskih izvajalk pa tudi najsodobnejše rok skladbe.
Druga stalnica v tednu pa so bile minute za slovensko pesem. Učenci so lahko vsak dan prisluhnili izbranim deklamacijam slovenske mladinske poezije.
V torek smo učence povabili v družbo slovenskih izseljencev, ki so posebej za naše učence spregovorili o tem, kako kljub večletnem življenju v tujini gojijo znanje in ljubezen do materinščine. Slovenci, ki živijo širom po svetu, med njimi so bili tudi trije Idrijčani – Polona Brooks, Marko Jeram in Andreja Tratnik, so z našimi učenci delili spodbude o pomenu materinščine za vsakega posameznika. Posnetek z zares bogatimi sporočili ljubezni do maternega jezika si lahko ogledate tukaj.
Sreda je bil pomemben dan za celo šolo, še zlasti pa za skupino mladih ustvarjalcev animiranega filma o zgodovini slovenskega jezika, ki smo ga premierno predvajali za učence 6.–9. razreda. Odzivi na film, ki je bil velik zalogaj za učence tudi zaradi 26-minutne dolžine, so bili prijetni in zelo spodbudni. Namen učencev, da sicer zahtevno vsebino zgodovinskega pregleda predstavijo na nekoliko zabavnejši način, je bil očitno dosežen. Animiran film z naslovom Vzponi in padci slovenskega jezika si lahko ogledate tukaj.
Četrtek smo posvetili slovenskemu knjižnemu jeziku, saj opažamo, da imamo tako odrasli kot tudi otroci vedno večje težave pri izražanju v knjižni slovenščini. Učence in učitelje smo povabili, naj bodo pri urah pouka še posebej pozorni, kako izražajo svoje misli, katere besed izbirajo ter na izogibanje domačemu naglasu. Potrebno je bilo veliko truda, da nam je uspelo, kljub temu pa so se pojavile tudi ideje, da bi dan za slovenski knjižni jezik še kdaj ponovili.
S petkom se je teden zaključil, večal pa se je kupček listov, na katere so učenci višjih razredov napisali svoje misli o materinščini. Prvošolčki so izbrali svoje najljubše slovenske besede ter se pogovarjali o vljudnostnih frazah v slovenščini.
Učenci so ugotavljali, da je slovenščina za nas nekaj samoumevnega, saj jo uporabljamo v vsakem trenutku, povsod. Zato o njej redko razmišljamo kot o vrednoti. Poudarili pa so tudi, da to ni prav. In če nam je uspelo vsaj za trenutek doseči, da so naši odraščajoči otroci nekoliko drugače pomislili na materinščino, je teden maternega jezika dosegel svoj namen.
Učenka Neva Uršič, devetošolka, je o materinščini razmišljala tako:
Svoj materni jezik, slovenščino, rada uporabljam, saj je to prvi jezik, ki sem se ga naučila. V tem jeziku čutim in doživljam svet; je del mene.
Slovenščina ne zveni le lepo, temveč zveni tudi domače. V tem je največji čar materinščine – da se med ljudmi v domačem okolju sporazumevaš na način, ki ti je res blizu.
Ko govorim v slovenščini, se počutim sproščeno, saj mi omogoča boljšo komunikacijo z drugimi. Lažje se sporazumevam s prijatelji, družino in znanci – s tem pa se lahko z njimi povezujem in razvijam tesnejše odnose v vsakodnevnih situacijah.
O slovenščini kot vrednoti še nisem veliko razmišljala. Verjamem pa, da je bila ta vrednota še posebej cenjena v obdobju druge svetovne vojne, ko so bili naši kraji pod okupacijo Italije. Takrat je bilo namreč ljudem prepovedano javno izražanje in šolanje v maternem jeziku, v slovenščini.
V slovenščini berem, pišem, se pogovarjam. S tem razvijam svoj besedni zaklad in ohranjam naš jezik. Kljub temu pa se zavedam, da vsak dan v naša življenja vse bolj prodirajo drugi jeziki, predvsem angleščina, brez katere se je skoraj nemogoče znajti na svetovnem spletu in tam pridobiti kar največ želenih informacij. Mislim, da globalizacija gotovo ogroža slovenščino, vendar pa sem prepričana, da slovenščina ne bo kar tako izginila, če jo le zavestno ohranjamo in negujemo kot pomemben del naše identitete in kulture.
Tjaša Petkovšek
