Z veselim pričakovanjem športnega dne smo prišli v šolo.
Dan smo začeli z igro človek ne jezi se, da bi dočakali prve sončne žarke. Prav nihče se med igro ni zares ujezil, saj je vsak vsaj enkrat zmagal. Sonce se še kar ni prikazalo, vendar nas to ni zmotilo. Oblekli smo si topla zimska oblačila in se odpravili proti sankališču pri kmetiji Kobal. Domači pes nas je v pozdrav oblajal, za hišo pa smo zagledali manjšo skakalnico.
Davorin, Ahmet in Jakob, so se sankali, Simona in Janez pa sta se po snegu spuščala s snežno lopato. Celo sankališče smo imeli zase, drugih obiskovalcev ni bilo. Malo smo si zmočili hlačnice, vendar smo se ves čas prijetno zabavali. S seboj smo prinesli čaj in piškote, da smo se v pavzi pogreli in okrepčali.
Pot nazaj nam je hitro minila, saj smo vedeli, da nas v šoli čaka dobro šolsko kosilo. Še si želimo snega to zimo, da se bomo še večkrat sankali.
