Planica? Ne, Mostec. Tek(movanje) v Ljubljani. In prve letošnje šolske počitnice.

 

Osvežimo si spomin s fotografijami s planinskega izleta. Verjetno niste še pozabili začetka meseca oktobra, ko je z neba padal dež več dni brez premora. Po odpovedi planinskega izleta na več kot 1000m visoko Kopo, smo si za cilj izbrali Šmarno goro nad Ljubljano. Tudi ta cilj smo končno zamenjali z bolj položno in manj spolzko potjo. Podali smo se na obhod in prečenje Rožnika. Mimo smučarskih skakalnic v Mostecu (izvrstno presenečenje) in živalskega vrta. Na poti domov smo v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri izdelali prav posebno žolno. Pobarvali smo jo v domačem slogu (črno ali zeleno z rdečo “frizuro”), s končnim izdelkom pa spoznali sili lepenja in trenja.

 

“Ja, sedaj počakaš tukaj. Dobro, še malo počakajmo. Vidiš one tam, kako se ogrevajo. Če bi se slučajno izgubili, se orientirajte po tem drevesu, glejte, tukaj se dobimo. Hmm, kako bi se sedaj lahko skupaj prebili v štartni prostor? Kakšna gužva, upravičeno sodi šolski tek Ljubljanskega maratona med množične prireditve. Ampak, kako lepo sije sonce! Upsa, dva učenca sta ostala na tribunah. Dajmo, dajmo, nič še ni izgubljeno, gre se za tek, torej teeeeciiiitaaaa!”

 

Najprej poskrbiš za varnost, zatisneš matice, pregledaš vozle, pogledaš soplezalcu v oči, nakažeš smer. Potem pa se gre predvsem za to, da s skokom v plezalni pas streseš svoje skrbi ter si popolnoma zaupaš.

Podobno kot pri skoku v vodo.