Še vedno smo v Nacionalnem mesecu skupnega branja. Pretekli petek, 23. september, je bil dan slovenskega športa. Tako se je na ponedeljek, 26. septembra, ob obisku Valterja Bonče, bivšega profesionalnega kolesarja, ki ima tudi svojo precej novo knjižno biografijo 700.000 kilometrov, vse primerno »bralno-športno« sestavilo v celoto. V publiki so sedeli učenci od 7. do 9. razreda ter učenci od 6. do 9. razreda oddelka NIS. Malo manj nam je bila naklonjena tehnika, saj je tik pred zdajci odpovedalo ozvočenje. Prireditvi smo zato sledili v rahlo tišji različici.

Valter Bonča je naš sorojak. Njegova kolesarska pot si nedvomno zasluži ovekovečenja v knjigi, saj je kar dvakratni olimpijec, predvsem pa eden bolj uspešnih slovenskih kolesarjev. Pričel je v časih, ko se temu športu na naših tleh še ni tako dobro godilo, ko so tudi vodilni šele spoznavali, kaj pravzaprav pomenijo kolesarstvo in kolesarske vode, ko niti kupovanje kolesa ni bilo preprosto in je pomagal predvsem »šverc«. Če je bil uspešen, odlično, drugače pa več sreče prihodnjič. Drugo se je zgodilo tudi našemu gostu. Ko je zanj končno prihranil dovolj denarja, da bi si ga lahko privoščil, so italijanski cariniki menili drugače. Ker so bili njegov talent, vztrajnost in trma opazni na prvi pogled, so ga iz zagate rešili kar trenerji. Zatem so se že kmalu začeli kazati prvi športni uspehi, po katerih je iz slovenskih vrst vstopil v tuje kolesarske ekipe.

V knjigi beremo, da so ga nekdaj, ko je o profesionalnem kolesarjenju le sanjal, navduševale italijanske kolesarske revije. Ni jih razumel, a vendar dovolj, da je vedel, da si želi prav tega. Danes nam je zaupal, da je v mladih letih tudi po večkrat prebral napeta dela Karla Maya. Zdaj, ko je kolo službeno na strani, se navdušuje nad zgodovinskimi knjigami.

Naj bo zgled našim mladim – tako s športne kot tudi knjižne plati.

Njegova knjiga pa, kot pravi sam, v poduk vsem, da bodo verjeli vase, v svoje zmožnosti in danosti ter se hkrati zavedali, da ni nič samoumevno, da je potrebno vlagati čas, trud. Z iskreno predanostjo pa se na koncu vendarle izplača ter poplača.

 

 

Obiskala sta nas tudi naša bivša učenca. Hana Gnezda je s prvim septembrom sedla v klopi prvega letnika Gimnazije Jurija Vege. Žan Gnezda je dijak drugega letnika iste šole. Oba sta zagnana mlada kolesarja. Slednji pravi, da se mu po lažji osnovni šoli toži, da je v njej pustil prijateljstva, ki so se gradila devet let. Hana ni mislila, da bo tako hitro nazaj, se pa je bilo vendarle prijetno vrniti. Povedala je, da bi si življene brez kolesa lahko predstavljala, a bi v tem primeru gotovo našla drugo športno aktivnost. Oba smo poznali kot pridna bralca ter obiskovalca šolske knjižnice. Debeli romani ju niso zlahka prestrašili. Ta ljubezen se ju še drži, a v vse večji zasedenosti zanjo manjka časa.

Na odru je z uvodno glasbeno točko na saksofonu stala petošolka Tita Ličen. Zaigral je še priljubljen inštrument glavnega gosta. Na harmoniki se je predstavila sedmošolka Anneli Prezelj. Skorajšnji začetek in konec sta pripadla sorojencem Klemenčič – Ani, Drejcu in Jaši. Z upokojenim profesionalnim kolesarjem pa je kramljal kolesarski navdušenec iz učiteljskih vrst – Simon Čibej.

Zavoljo omenjene tehnike smo se družili le dobrih trideset minut.  Prepričani smo, da bi sicer izvedeli še marsikaj.  Z osebami, polnimi izkušenj ter modrosti, je pač vedno zanimiveje kramljati v živo, ko se hote ali nehote razkrivajo drobne posebnosti. Ostaja pa delo 700 000 kilometrov, ki zgovorno odpira vrata v Valterjevo, zlasti kolesarsko, življenje. Vabljeni k branju.

 

Dostopnost